BIK (TAURUS)
Od 21. aprila do 21. maja
Vladajoči planet: Venera
Element: zemlja
Dinamika: stalni
Barva: rožnata
Drag kamen: safir, včasih smaragd
Kovina: baker
Roža: naprstec, vrtnica, mak
Drevo: cipresa, jablana, jesen
Zelišča in začimbe: nageljnova žbica, kislica, zelena meta
Hrana: pšenice, jagode, hruške, grozdje
Živali: govedo
Države: Irska, Švica, Iran
Težavna leta za žensko so: 8, 58
Težavna leta za moškega so: 1, 10, 24 ter 36
Srečne številke za Bika so: 4, 5, 9
Srečni dnevi za Bika so: torek in petek
Splošne značilnosti Bika
Bik je drugi znak zodiaka, uvrščen točno med vrhuncema pomladi in poletja. Je simbol delovne sposobnosti, senzualnosti, pretiranega uživanja, vseh instinktov, zlasti instinkta samoobrambe. V tem znaku vlada Venera, kar pomeni, da je v popolnem in pristnem skladju z naravo tega planeta. Z Bikom povezujemo prvobitno snov. Če je Oven prvobitni ogenj, utelešen v izrazito moški živali, ki se stalno vzpenja navzgor, je Biku dodeljena vloga negibne, statične mase, ki vsebuje življenje. V tej možni živali bujnih oblin prevladuje horizontalnost in trebuh, duh počasnosti, teže, debelosti, lenosti, uravnotešenosti, čvrstine, stalnosti. Po večinskem mnenju je to izrazito zemeljski, pa tudi ženski znak, v katerem poje, drhti in biva Venera. Bik daje živalsko naravo, instinktivnost, čutnost. Živeti pomeni dihati, uživati, dotikati, zajemati svet vase s polnimi nozdrvmi. To pomeni pohlepno prepuščanje omami življenja, pri čemer je pohlep po iivljenju vsajen trdno v velikodušen, vzdržljiv in čvrst temperament. Ta želja se pogasi samo s polnim življenjem, strastjo pa tudi železnim delom, da zadovolji željo po posedovanju.
Moški, rojeni v tem znaku, se morajo varovati psov, ženske pa ognja. Biku kot partnerji najbolj odgovarjajo osebe, rojene v znaku Ovna, Ribe, Raka, Device in Škorpijona.
Bik - zgodovinski pomen
Bik spominja na neustavljivo silo in silovit zanos. Hkrati predstavlja nebrzdanega samca kot tudi strašnega Minotavra. Svete bike so poznali stari Sumerci, Egipčani in Indijci. Antikaje obravnavala bike kot simbol neobrzdanega besnenja moči, kot žival, posvečeno Pozejdonu, bogu oceana, in Dioniziju, božanstvu plodnosti. Spomnimo se samo bika, ki je ugrabil Evropo! Bik je bil vedno povezan s simboli ujme, bliska, dežja in meseca. Bik je lunarna žival, povezana z nočjo. Povezujejo ga tudi s sončnim božanstvom Mitro, ki simbolizira umrlega in ponovno vstalega boga. Njegovi verniki so se pri svetem obredu škropili s krvjo zaklanega bika, s Limer so vpijali njegovo moč. Bikova kri je omogočala ponovno rojstvo. V tem kultu je zakol bika predstavljal boj med dobrim in zlim in vstop v Mitrin raj. V Egiptu je sveti bik s sončno pego med rogovi tudi simbol plodnosti in smrti, saj oživlja zemljo in se vedno znova rojeva.
Po Jungu predstavlja žrtvovanje bika željo za duhovnim življenjem, ki človeku omogoča, da preseže svoje živalske strasti in mu prinaša mir. Bik je torej nekontrolirana moč, ki jo teli človek obvladati. Brez nadvlade nad besnečo notranjostjo, nihče ne doseže višjih ciljev.
Po nekaterih tolmačenjih predstavlja bik s svojo brutalno močjo izkrivljeno nadmoč. Njegov dih je plamen, ki pustoši. Takšna bika z medeninastimi stopali je moral ukrotiti Jazon, ko je iskal zlato runo. S tem je ukrotil svoje podzavestne, instinktivne strasti in uspel.
Znameniti Biki
Kadar listamo po horoskopu in koledarju, se nehote nasmehnemo. Pričakovali bi, da se lahko v ozvezdju Bika rodijo samo moški, pa vendarle sodijo sem tudi »nežna« ženska bitja. Poglejmo nekaj imen: veliki francoski romanopisec Honoré de Balsac, glasbenik Johannes Brahms, utemeljitelj psihoanalize Sigmund Freud, začetnik moderne arhitekture Walter Gropius, filozof Emanuel Kant, ruska cesarica Katarina II. , avstrijska cesarica Marija Terezija (lahko zapišemo slovensko, ker je bila konec koncev tudi naša vladarica).
Honoré de Balzac
Rodil se je 20. maja 1799 v francoskem mestu Tours. Postal je eden največjih pisateljev, uspelo pa mu je to zaradi izredne telesne zdržljivosti in pridnosti. Posegal je v vse plasti tedanje francoske in evropske družbe, razkrival zlasti njene temne strani, sploh je v svoji veliki seriji romanov pod skupnim naslovom "Človeška komedija" kazal svojemu času zrcalo. V življenju si je znal privoščiti tudi razkošje, kakor so tudi njegovi junaki in junakinje polni radoživosti, četudi se ta neredko kaže prav na robu živalskega. Njegovi sodobniki so menili, da je v njem resnično nekaj "bikovskega", vendar je kljub robustnosti nosil v sebi tudi nežna čustva, kar se je med drugim kazalo tudi v njegovi nežni in vztrajni ljubezni do Poljakinje Eve Hanske.
Maria Theresia
Triindvajset let ji je bilo, ko je postala cesarica mogočne avstroogrske monarhije, rodila pa se je - kje drugje - v cesarski družini 13. maja 1717, na Dunaju. Na svet je prinesla naravno prisrčnost, ki jo je spremljala tudi v življenju in se nekako ni skladala z njeno telesno robustnostjo. No, drugi pravijo prav nasprotno, že po naravi naj bi bila pravšnja za »mater« tako velike in močne države, sicer pa je tudi sama bila zelo rodovitna: rodila je šestnajst otrok in tako povečala številnost habsburške rodovine. Izkazala se je kot modra vladarica, sicer pa vztrajna, neomajna. Celih trideset let se je uspešno vojskovala (ne ona, ampak njene armade) s smrtnim sovražnikom pruskim cesarjem Friderikom Velikim. Njena vladavina je veljala za bolj patriarhalno, toda že njen sin Jožef je uvajal mnoge reforme, ki so se odrazile tudi v življenju naših krajev.
Ivan Cankar
se je rodil 10. maja 1876 kot osmi otrok v propadajoči obrtniško delavski druiini Na klancu »siromakov«. Kerje bil nadarjen učenec in dober recitator, ga je vrhniška gospoda podprla, da je šel v Ljubljano, kjer je končal realko. Nato je poskusil pridobiti še visokošolsko izobrazbo na Dunaju, a se je iz leta v leto bolj posvečal umetniškemu ustvarjanju, zato je bil njegov edini ,poklic - pisatelj, v njem pa je dosegel več kot katerikoli pred njim in za njim na Slovenskem. Inovator je bil v poeziji, prozi in dramatiki. Pesništvo je kmalu opustil, pa ne zato, ker je 700 izvodov njegove zbirke Erotika zgorelo v pečeh ljubljanske škofije, ampak zaradi tega, kerje že zgodaj začutil, daje mnogo močnejši v prozi in dramatiki ter v kritičnih in političnih spisih. Bil je resnično velikan in v svojem času sporna osebnost; napadali so ga klerikalci in liberalci,
boju. Mnogi somišljeniki in prijatelji so pomrli ali pa so se mu - zaradi dolgega bivanja na Dunaju, odtujili. Že iz otroštva je bil zaznamovan s siromaštvom, zato tudi tistih nekaj goldinarjev, ki jih je dokaj redno zaslužil in seveda tudi z muko dobival od svojih založnikov, ni znal najbolje obrniti. Pri denarju torej ni imel sreče in se mu tudi v ljubezni s Heleno, z Anico, Albino, s Stefko, z Mici in Mileno ni posrečilo uradno vsaj enkrat skleniti poroke, čeprav je bil mojster v besednem zapeljevanju lepih žensk in četudi je bil sam pogosto snubljen. Ko je bil star tri leta, je na Vrhniki pogorela njegovi družini revna hišica in potlej ni nikoli več prebival v svojem pravem domu. Njegov ded je imel 21 otrok, oče dvanajst, Ivanovo življenje pa se je izteklo po dobrih dvainštiridesetih letih brez potomcev. Kljub vsemu pa je bil Ivan Cankar - po svoje - občutljiva, globoka, daljnovidna, kritična, srečna, ponosna in dosledno pokončna osebnost, ki bi najbrž imela v vseh časih enako življenjsko pot, le z bolj zgodnim napredkom medicinske znanosti bi lahko doživel visoko starost, saj sta ga spravila v grob že majhna nezgoda in navadna pljučnica. Toda Ivan Cankar bo živel v zavesti slovenskega naroda tudi, ko bodo pozabljeni že skoraj vsi njegovi sodobniki.
Ob tako markantno osebnost je kar težko poiskati še nekaj znamenitih Slovencev - rojenih v znamenju Bika. To so vsekakor: Cankarjeva prijatelja in pisatelja Zotka Kveder in Lojz Kraigher, pa Danilo Lokar in znameniti čebelar Anton Janša, naravoslovec in arheolog Srečko Brodar ter arhitekt Maks Fabiani.
