 |
|
||||||||
| LAKOMNA MIŠ Pogleda miš iz mišnice, opazi mišjo past in reče: »Aha, to je tista razvpita past! Kako so ljudje pametni! Dajo kamen na desko ter spodaj privežejo kakšen ocvirček ali kos slanine in mislijo, da je to past. Bila bi če bi bile me miši neumne. Ampak me vemo, če se dotakneš ocvirčka ali slanine si ujet. Sproži se past ter deska pade in nas zmečka. Ampak lahko pa vsaj malo povoham, od vohanja se past ne more sprožiti, saj vohanje ni greh. Jaz namreč zelo rada voham ocvirčke in slanino.« Ko je to povedala je smuknila pod nastavljeno desko in začela vohati okoli slanine. Vendar pa je bila past zelo mehka in trenutek nepazljivosti pri miški je sprožil past, ki je lakomnico stisnila pod sabo. Ne polakomni se, da z glavo ne plačaš tako kot ta miš! |
| MAČEK IN KOKOŠ Nekoč sta živela skupaj na seniku maček in kokoš: Prav srečna in zadovoljna sta bila: Nekega dne je priskakljala miška na senik. Maček jo je takoj zagledal in se pognal za njo. Kokoš je prestrašeno gledala in čakala kaj se bo zgodilo. Maček je miško ujel in bil zato zelo ošaben. Malo časa se je igral z njo, nato pa ji je zavil vrat in jo pohrustal. Nato se je postavil pred kokoš in rekel: »Ali znaš ti loviti miši?« Kokoš pa je odgovorila: » Ne, tega pa ne znam.« Čez nekaj časa je nato kokoš zvalila jajce in je mačka vprašala: » Kaj pa ti, znaš valiti jajca?« Maček pa je odgovoril: »Ne tega pa ne znam,« je moral priznati maček. Kokoš pa se ni pustila: » Torej to pomeni, da sem jaz modrejša in koristnejša od tebe. Ti znaš loviti miši, a jih potem sam poješ, jaz pa nesem jajca, ki jih jedo ljudje. Ti rediš sam sebe, jaz pa dajem jajca mojemu gospodarju in ga redim.« Maček je na te besede molčal. Na tihem je namreč moral priznati, da ima kokoš prav. |
| PES IN PETELIN Živela Sta starec in starka. Imela sta psa in petelina. Pes je rekel petelinu: » Pojdiva v gozd, gospodarja nam nimata dati kaj za jesti, zakaj bi jima bila še midva na poti.« Tako sta odšla in oči so jima kazale pot. Hodila sta ves dan in ko je prišla noč je bilo treba najti prenočišče. Poiskala sta veliko votlo drevo. Petelin je sfrfotal na vejo, pes pa je zlezel v duplo. Vso noč sta spala, zjutraj pa je petelin zakikirikal. Slišala ga je lisica. Zahotelo se ji je petelinovega mesa, zato je prišla pod drevo in začela hvaliti petelina: » Tako lepega ptiča pa še nisem videla odkar živim. Pridi k meni, da se bolje spoznava.« « Zakaj pa naj pridem k tebi?« je bil petelin nezaupljiv. Lisica pa mu je odgovorila: » Pridi, bova imela gostijo!« Petelin pa je rekel: » Ne morem, ker imam prijatelja s seboj.«. Lisica pa je zvito rekla: » Kje pa imaš prijatelja?« mislila je na še enega petelina: »Tudi njega vabim na gostijo.« Petelin pa je veselo rekel: » Spodaj v duplu prenočuje.« Lisica je skočila v duplo, tu pa jo je pes zgrabil za smrček in jo raztrgal. Lakomnost je slaba lastnost. |
| POLŽ IN KOBILICA Nekoč je kobilica srečala polža. »No prijatelj polž, hitreje,hitreje!« mu reče, »sicer ne boš nikamor prišel v življenju.« Polž pa i je odgovoril: »Tudi počasi se daleč pride.« Kobilica se je vsa prevzetna zasmejala: »Ha, ha, ha, tako dobre šale pa še nisem slišala.« Nato pa je odgovorila polžu: » Kdor ima moč in tako gibčno telo kot jaz, lahko pride v enem samem trenutku tako daleč, kot ti za isto razdaljo potrebuješ mesec dni.« Ko je kobilica to povedala, se je napela in se zagnala naprej od počasnega polža. Ampak zgodila se je nesreča. Skočila je namreč predaleč in padla v bližnji ribnik, kjer jo je požrla riba. Prevzetnost vodi v pogubo! |
| ZAKAJ MAČKE LOVIJO MIŠI Nekoč je živel maček po imenu Ferdo. Bil je zelo priznan maček daleč naokoli, saj je bil vendar slavni izdelovalec najboljših čevljev. V tistem času so se imeli vsi radi, tudi mačke in miši so se razumele med sabo. Tako je tudi Ferdo imel med miškami svojega prijatelja. To je bil mišek Hansi. Nekega dne je mišek Hansi prosil mačka Ferdija, če mu sešije nove čevlje kajti stare ima že zelo uničene. Seveda mu je maček takoj ustregel, vendar pa mu je tudi povedal, da bo moral te čevlje plačati, mišek Hansi pa mu je odgovoril, da to sploh ni problem. In res je maček Ferdi začel šivati prelepe čeveljčke za miška Hansija. Čevlji so bili prepleteni s srebrnimi nitkami in so se tako lepo bleščali. Imeli so na podplatu tudi zelo močno gumo, ki bo mišku Hansiju omogočala, da bo lažje in hitreje tekel. Maček Ferdi je čevlje šival zelo dolgo, da jih je čisto dokončal, tako kot si je želel, pa so pretekli trije meseci. Po tem času je maček Ferdi poklical miška Hansija naj pride po svoje čevlje. Mišek Hansi je res prišel in bil zelo navdušen nad novimi čevlji. Hitro jih je obul, da jih preizkusi. Ko pa je imel čevlje na tačkah, ga je prešinila nora ideja, da bi se malo pošalil iz mačka Ferdija. Ko je maček Ferdi malo pogledal stran je mišek Hansi pobegnil ven iz trgovina. Maček Ferdi najprej tega ni opazil, ko pa je ugotovil, kaj se je zgodilo je začel hitro loviti miška Ferdija. Vendar pa je bil mišek Hansi veliko hitrejši od mačka Ferdija in to se mu je zdelo zelo zabavno. Mačku Ferdiju pa to ni bilo všeč in je bil vedno bolj jezen. Bil je tako jezen, da se je odločil prekiniti prijateljstvo z miškom Hansijem. Ko je ugotovil tudi mišek Hansi, da je njegova šala šla čez mejo, je hitro zbežal v drugo mesto saj se je bal jeze mačka Ferdija. Od takrat miška Hansija ni videl nihče več. Maček Ferdi pa je bil zaradi tega dogodka tako jezen, da se je odločil, da miške nikoli več ne bodo njegove prijateljice. Od takrat naprej mačke lovijo miši. |
| OREL IN VRABEC V nekem gozdu je živelo veliko ptičev, od zelo majhnih do tistih zelo velikih.Nekega dne so se ptiči odločili, da izvolijo svojega kralja. Odločili so se, da bo kralj postal tisti, ki bo zletel najvišje in najdalj časa zdržal v zraku. Vsi ptiči so zleteli proti nebu, med njimi pa sta bila tudi vrabček in orel. Vrabček je vedel, da ne bo mogel tako visoko zleteti, zato je uporabil zvijačo. Skril se je v orlovo perje in poletel skupaj z njim. Vsi ptiči okoli so že omagovali, le še orel je vztrajal, vendar pa je tudi on počasi pešal. Takrat pa je zletel iz njegovega perja vrabček, ki je bil še čisto spočit in tako mu je uspelo, da je poletel najvišje in ostal najvišje v zraku. Vrabček je mislil, da bo zdaj postal kralj, vendar pa se je zmotil, saj so ptiči odkrili njegovo prevaro in ga pregnali stran od njihovega gozda. Vrabček je ves nesrečen zbežal in bilko mu je hudo, vendar pa se je kaj hitro spomnil pregovora: »Kdor visoko leta, nizko pade«. Ugotovil je , da ni ravnal prav. Odločil se je, da se vrne med ptiče in se jim opraviči. Ko je prišel nazaj so ga ptiči najprej hoteli spet pregnati, vendar mu je uspelo, da se je lepo opravičil in ptiči so ga sprejeli nazaj. Še danes so vsi ptiči prijatelji, za kralja pa imajo prijatelja orla. |