JUPITER
JUPITER je največji in po oddaljenosti od Sonca peti planet, ki se giblje
okrog Sonca skoraj po krožnem tiru v povprečni razdalji 5,2 astronomskih enot ali 778 mil. km. ter ga obide v približno
12 letih. Jupitrove oddaljenosti od Sonca se gibljejo med 6,2 astr. enot ali 960 mil. km, ko je najdlje, tj.
v konjukciji s Soncem, in 4,2 astr. enot ali 588 mil. km, ko mu je najbližje in z njim v opoziciji. Skozi to zadnjo lego, ki je
najprimernejša za opazovanje planeta, gre Jupiter vsakih 399 dni. Je največji planet v Sončevem sistemu: njegov ekvatorski
premer znaša 142.700 km (torej je več kot 11x večji od Zemljinega), polarni premer pa je manjši in sicer 133.200 km.
Jupitrovo sploščenost (1/15) je moč opaziti celo s prostim očesom. Njegova masa je več kot
tisočkrat manjša od Sončeve, pa 317-krat večja od Zemljine. Ker pa ima 1400-krat večjo prostornino kot Zemlja, je njegova povprečna
gostota samo 0,24 Zemljine gostote, torej je Jupiterjeva materija komaj 1,3-krat gostejša od vode. Jupiter se suče okrog svojega
polarnega premera, ki stoji skoraj pravokotno na ravnini njegovega tira okrog Sonca. Od tod sklepamo, da so na Jupitru razlike med
letnimi časi neznatne. Značilno je, da je vrtilna doba za točke na ekvatorju 9 ur 50 min., za tiste ob polih pa kar 9 ur 55 min. Od
tod sklepamo, da ima Jupitrovo leto okoli 10.000 dni.
Na Jupitrovi površini so proge in pasovi, ki so paralelni z ekvatorjem in niso stalni.
Iz tega sklepamo, da gre za plinske gmote (oblake) v ozračju. Najvidnejša, pa relativno najbolj stalna (četudi se premika) značilnost
planeta je tako imenovana "rdeča pega" na južni hemisferi. Sčasoma obledi in skoraj zgine, pa se čez nekoliko let spet prikaže. Zaradi
večje oddaljenosti dobi Jupiter 26-krat manj toplote in svetlobe od Sonca kakor Zemlja, od tega pa njegovo površje odbija v bližnji
prostor 60% energije. Radiometrijska merjenja kažejo, da znaša temperatura v stratosferi planeta med -80°C in -120°C, kar je očitno
preveč, če bi Jupiter prestrezal sevanje samo s Sonca. S spektroskopskimi analizami je bilo ugotovljeno, da sta na Jupitru samo amoniak
in metan. Od tod sledi, da za organsko življenje tu ni pogojev. Po sedanjih podatkih kroži okrog Jupitra dvanajst satelitov. Prve štiri
(Io, Europe, Ganimedes in Calisto) je leta 1609 odkril Galileo Galilei z lastnim daljnogled. Tudi to mu je potrdilo nesmiselnost
Ptolomejevega geocentričnega sistema.
JUPITER je največji in po oddaljenosti od Sonca peti planet, ki se giblje
okrog Sonca skoraj po krožnem tiru v povprečni razdalji 5,2 astronomskih enot ali 778 mil. km. ter ga obide v približno
12 letih. Jupitrove oddaljenosti od Sonca se gibljejo med 6,2 astr. enot ali 960 mil. km, ko je najdlje, tj.
v konjukciji s Soncem, in 4,2 astr. enot ali 588 mil. km, ko mu je najbližje in z njim v opoziciji. Skozi to zadnjo lego, ki je
najprimernejša za opazovanje planeta, gre Jupiter vsakih 399 dni. Je največji planet v Sončevem sistemu: njegov ekvatorski
premer znaša 142.700 km (torej je več kot 11x večji od Zemljinega), polarni premer pa je manjši in sicer 133.200 km.
Jupitrovo sploščenost (1/15) je moč opaziti celo s prostim očesom. Njegova masa je več kot
tisočkrat manjša od Sončeve, pa 317-krat večja od Zemljine. Ker pa ima 1400-krat večjo prostornino kot Zemlja, je njegova povprečna
gostota samo 0,24 Zemljine gostote, torej je Jupiterjeva materija komaj 1,3-krat gostejša od vode. Jupiter se suče okrog svojega
polarnega premera, ki stoji skoraj pravokotno na ravnini njegovega tira okrog Sonca. Od tod sklepamo, da so na Jupitru razlike med
letnimi časi neznatne. Značilno je, da je vrtilna doba za točke na ekvatorju 9 ur 50 min., za tiste ob polih pa kar 9 ur 55 min. Od
tod sklepamo, da ima Jupitrovo leto okoli 10.000 dni.
Na Jupitrovi površini so proge in pasovi, ki so paralelni z ekvatorjem in niso stalni. Iz tega sklepamo, da gre za plinske gmote (oblake) v ozračju. Najvidnejša, pa relativno najbolj stalna (četudi se premika) značilnost planeta je tako imenovana "rdeča pega" na južni hemisferi. Sčasoma obledi in skoraj zgine, pa se čez nekoliko let spet prikaže. Zaradi večje oddaljenosti dobi Jupiter 26-krat manj toplote in svetlobe od Sonca kakor Zemlja, od tega pa njegovo površje odbija v bližnji prostor 60% energije. Radiometrijska merjenja kažejo, da znaša temperatura v stratosferi planeta med -80°C in -120°C, kar je očitno preveč, če bi Jupiter prestrezal sevanje samo s Sonca. S spektroskopskimi analizami je bilo ugotovljeno, da sta na Jupitru samo amoniak in metan. Od tod sledi, da za organsko življenje tu ni pogojev. Po sedanjih podatkih kroži okrog Jupitra dvanajst satelitov. Prve štiri (Io, Europe, Ganimedes in Calisto) je leta 1609 odkril Galileo Galilei z lastnim daljnogled. Tudi to mu je potrdilo nesmiselnost Ptolomejevega geocentričnega sistema.