LEV (LEO)
Od 23. julij do 23. avgusta
Vladajoči planet: Sonce
Element: ogenj
Dinamika: stalni
Barva: barve soncs od vzhoda do zahoda
Drag kamen: rubin
Kovina: zlato
Roža:meseček, sončnica
Drevo: palma, lovor, limonovec, pomarančevec, mirta
Zelišča in začimbe: žafran, rožmarin, poprova meta
Hrana: riž, med, poljščine, in vina nasploh
Živali: velike živali, zlasti mačke
Države: Francija, Italija, Romunija
Težavna leta za žensko so: 11, 19, 23
Težavna leta za moškega so: 31, 76
Srečne številke za Leva so: 1, 7
Srečni dnevi za Leva so: torek in sobota
Splošne značilnosti Leva
Lev je zodiakov peti znak, zavzema pa sredino poletja (23. julij 22. avgust). Označuje največji razcvet narave, ki pod sončnimi žarki (vladarja Leva) doseže svoj vrhunec. To je v prispodobi zodiakovo srce, izraz veselja, življenja, častihlepnosti, prizadevnosti, ponosa in plemenitosti.Z levom se vračamo k ognjenemu elementu. Vendar se ta spreminja. V Ovnu je surov, živalski, nebndan, tu pa je bogatejši, obvladan, napolnjen z ukročeno in vso možno močjo, kot plamen, ki se suklja v nebo. Od pomladnih svitanj smo prešli na poletne poldneve. Lev je dostojanstvena pojava kralja živali, oznaka najvišje oblasti in plemenite moči, spojen s soncem, pri čemer znak in zvezda simbolizirata toplino, sijaj, svetlobo, moč in bleščeče viteštvo kot iivljenjski nazor. Temu znaku ustrezajo najmočnejši značaji: strastni, bitja volje, ki jih vodi želja in potreba po dejanju, pri čemerje moč, sila delovanja usmerjena k cilju. To je močan značaj, rojen, da iivljenje živi do skrajnih zmogljivosti in da najde iivljenjski smisel. Ta moč se lahko razvije vodoravno in tako da herkulski tip, praktičen, krepak in telesen, ali pa v višino, kar daje kot izid apolonski tip, idealističen, v katerem sile svetlobe težijo k popolni nadvladi.
Lev - zgodovinski pomen
Lev je znak moči, najvišje oblasti, simbol sonca in zlata, prodorne sile svetlobe in besede.
Razni narodi so leva postavljali v sredino svojih panteonov. Tako je bil lev simbol pravice med Židi, Francozi ter v srednjeveškem cerkvenem redu.
Seveda ima lev tudi slabe lastnosti: nestrpnost, nasilnost, nebndana lakota in pohlep, nekontrolirana sila, ki, ko preplavi jezove, ruši vse pred seboj.
Pri tem je ta sila, če je domača, ukročena, nepremagljivi zaščitnik pred zlim, izganjalec zlih sil, glasnik dneva, ki potira noč in obljublja boljše čase.
Celo muslimani imajo leva kot simbol nezlomljive avtoritete, nenadkraljivega, vrelega sonca oziroma želje, da se doseže nedosegljivo. Herkules je bil v svoji silni moči stalno odet v kožo nemejskega leva, levi so v Asiriji in Egiptu predstavljali mož, žival, ki je edina dostojna, da jo na lovu podre kraljeva roka. Lev je plemiški naziv (Rihard Levjesrčni), eden najpogosteje uporabljanih znakov na grbih, levji sedeži so označevali neomejeno moč, željo po preboju, pa čeprav nasilnem napredovanju, ki ga lahko zaustavi samo še večja sila.
Levje rjovenje oznanja v kopici mitologij začetek nečesa novega, silnega, neustavljivega, nečesa, kar bo spremenilo dosedanji svet tako, da ne bo ostal kamen na kamnu.
Odločnost, praktičnost, ognjevitost, samota, vročina, to so vse pojmi, ki jih starodavno izročilo povezuje s tem simbolom, s to živaljo, ki v Evropi sploh ne živi in je zato njen vpliv še toliko bolj začudujoč.
Znameniti Levi
Med rojenimi v znamenju ozvezdja Lev lahko prav tako pričakujemo celo vrsto slavnih imen. In res je tako. Aleksander Dumas st., sam svoj junak, kot pravijo nekateri, utemeljitelj avtomobilizma Henry Ford, avstrijski cesar Franc Jožef I., tudi naš cesar, kot vemo, utemeljitelj sodobne psihologije Carl Gustav Jung, angleška princesa Margareta, veliki fašistični bahač Benito Mussolini, Napoleon Bonaparte, ki ga bomo še srečali, irski pisatelj Bernard Shaw... vsi ti so samo nekateri, a koliko bi jih še našli.
Bernard Shaw
Med pisatelji, katerih dela zlepa ne bodo zginila s knjižnih polic, je gotovo tudi Irec Bernard Shaw. Rodil se je 26. julija 1856 v Dublinu. .V njegovi naravi je bilo nekaj komedijantskega, vedno je bil za kakšno potegavščino, tudi oblačil se je po svoje, ljubil je govorniški oder in gledališke deske. Zavzemal, se je za socialistične ideje, nastopal proti rojalizmu, kapitalizmu, alkoholizmu, kajenju, predvsem paje bil velik humorist. Rad se je pohvalil, da so njegova dramska dela vsaj takšna kot Shakespearova, in ko so ga nekoč vprašali, kaj sploh je, je naštel celo vrsto poklicev: filozof, romanopisec, sociolog, kritik, politik . . . Kar precej slavohlepen je bil, a ker ga Francozi niso preveč marali, jim je vrgel, da tudi Pariz ni kaj posebnega, saj da zaostaja za drugimi evropskimi prestolnicami. Tako torej tudi dlake na jeziku ni imel.
Napoleon Bonaparte
Napoleona, ki se je rodil 15. avgusta 1769, se pri nas vsak rad spominja. Njegovo zavzetje slovenskih krajev je bila najbrž edina zaželena okupacija v zgodovini in našem spominu. Sicer pa je bil res zanimiv človek. Začel je kot vojak revolucije, postal že s šestindvajsetimi leti general, nato pa francoske revolucionarje zamotil tako, da je začel osvajalni pohod po Evropi. Sicer je ta veliki mož posedoval mnoge naravne in s pridnostjo pridobljene talente. Bil je doma v matematiki, zgodovini, književnosti, religiji, pravu, filozofiji, predvsem pa je bil velik vojskovodja in se ne ve, kako bi se tedaj zasukal svet, če ga ne bi bila ustavila in ohromila ruska zima. O Napoleonu se še vedno pišejo knjige, v katerih ne manjka ljubezenskih dogodivščin, a gotovo je znal ravnati s svojimi vojaki. Zelo rad jih je pohvalil in znan je njegov rek, da vsak vojak nosi v svoji torbi generalske epolete.
Prežihov Voranc
se je rodil 10. avgusta 1893 v Kotljah na Koroškem, umrl pa je v Mariboru, star komaj dobrih šestinpetdeset let. Izhajal je iz revne kmečke najemniške družine, zatoje lahko končal le tedanjo osnovno šolo in kasneje še zadružno šolo v Ljubljani in na Dunaju. Njegova "uradna" izobrazba je bila torej zelo slaba osnova za pisateljski poklic. Toda Lovro Kuhar (to je bilo njegovo pravo ime) je že v otroštvu rad prebiral knjige in časopise in bil je izredno radoveden opazovalec življenja in njegovih zakonitosti. Trdo življenje njegovih rojakov in Vorančev osebni boj za preživetje in za napredek delavcev in revnih kmetov - vse to je bila bogata samorastniška pisateljska šola, ki je ustvarila enega naših največjih pripovednikov, mojstra novele in kolektivnega romana, s Solzicami pa tudi spominske črtice za mlajše bralce. In zakaj se je moral v zrelih letih skrivati in tudi objavljati svoja dela pod tujim imenom? Zato, ker je bil med vojnama eden najbolj znanih slovenskih komunistov, ki so ga preganjale oblasti mnogih evropskih držav - med drugo svetovno vojno pa je bil najprej v fašističnem in nato še v nacističnem taborišču, od koder se je vrnil z zelo načetim zdravjem.
No, tudi v prvih povojnih letih, po osvoboditvi "ponižanih in razžaljenih", mu ni bilo najlepše, ker se ni strinjal z vsem, kar se je tedaj - pod Stalinovim vplivom - dogajalo v naši domovini.
Kdo je bil še - med znamenitimi Slovenci - tako uspešen Lev, da ga velja omeniti ob Prežihu?
To so bili: pisatelj Leopold Suhodolčan, dramatik Slavko Grum, pesnik Alojz Gradnik, jezikoslovec Jernej Kopitar ter slikarja Tone Kralj in Marij Pregelj.
