LUNA
LUNA je spremljevalec naše Zemlje, nam najbližje ter zaradi sorazmerno velikih
navideznih dimenzij in svetilnosti takoj za Soncem najbolj markantno nebesno telo. Okrog Zemlje se giblje od zahoda proti vzhodu po rahlo
sploščeni elipsi ter jo obkroži po 27 dneh 7 h in 43 min na povprečni razdalji 384.000 km (okrog 60 zemeljskih polmerov). Glede na Sonce
je ta krivulja rahlo vijugasta, nima prevojev in je stalno konkavna proti Soncu.
Razdalja Meseca od Zemlje niha med 405.507 km, ko je Mesec
od nje najbolj oddaljen (v Apogeju), in 363.290 km, ko je Zemlji najbližje (v Perigeju).
Mesec se giblje po ravnini, ki poteka skozi središče
Zemlje ter je nagnjena proti gladini ekliptike (tj. ravnini Zemljine poti okrog Sonca) za dobrih 5°. Premica, v kateri se sekata ravnina
Mesečevega tira z ekliptiko, se imenuje Mesečeva vozlovka. Točka na vozlovki, skozi katere prehaja Mesec z južne na severno stran ekliptike se
imenuje vzhodni vozel, medtem ko se nasprotna točka, skoz katero gre Mesec s severne na južno stran ekliptične ravnine, imenuje zahodni vozel.
Le tedaj, ko je Mesec v teh dveh točkah ali v njihovi neposredni bližini, lahko nastopi Sončni ali pa Lunin mrk. Mesec ima obliko krogle s polmerom
1376.6 km (tj. 0.27 polmera Zemlje) in površino 37.900.000 kv. km (tj. 0.074 površine Zemlje). Njegova masa je komaj 1/81 Zemljine, težnostna sila
pa je na Mesecu 6 krat manjša kot na Zemlji in gravitacijski pospešek znaša 162 cm/s na kv. Kritična hitrost na Mesecu je le 2.4 km/s.
Mesec sam po
sebi je temno telo. Svetlobo sprejema od Sonca in jo difuzno odbija. Ker so izmere meseca v primeri z njegovo razdaljo od Sonca neznatne, lahko rečemo,
da Sončni žarki padajo nanj paralelno, pa zato osvetljujeo le polovico Meseca. Prav tako je Mesec od Zemlje že tako daleč, da z Zemlje vidimo skoraj
polovico njegove površine. Ker zaradi gibanja spreminja velikost osvetljenega površja, ki je obrnjeno proti Zemlji, se spreminja tudi njegova podoba
in tako nastanejo mene ali faze. Že izredno majhna kritična hitrost na Mesecu, teleskopske raziskave njegovega roba in še več njegovih pojavov, je dalo
slutiti, da Mesec nima atmosfere, kar so tudi potrdili prvi astronavti (Armstrong in člani odprave), ki so leta 1969 pristali na Luni.
LUNA je spremljevalec naše Zemlje, nam najbližje ter zaradi sorazmerno velikih
navideznih dimenzij in svetilnosti takoj za Soncem najbolj markantno nebesno telo. Okrog Zemlje se giblje od zahoda proti vzhodu po rahlo
sploščeni elipsi ter jo obkroži po 27 dneh 7 h in 43 min na povprečni razdalji 384.000 km (okrog 60 zemeljskih polmerov). Glede na Sonce
je ta krivulja rahlo vijugasta, nima prevojev in je stalno konkavna proti Soncu.
Razdalja Meseca od Zemlje niha med 405.507 km, ko je Mesec
od nje najbolj oddaljen (v Apogeju), in 363.290 km, ko je Zemlji najbližje (v Perigeju).
Mesec se giblje po ravnini, ki poteka skozi središče
Zemlje ter je nagnjena proti gladini ekliptike (tj. ravnini Zemljine poti okrog Sonca) za dobrih 5°. Premica, v kateri se sekata ravnina
Mesečevega tira z ekliptiko, se imenuje Mesečeva vozlovka. Točka na vozlovki, skozi katere prehaja Mesec z južne na severno stran ekliptike se
imenuje vzhodni vozel, medtem ko se nasprotna točka, skoz katero gre Mesec s severne na južno stran ekliptične ravnine, imenuje zahodni vozel.
Le tedaj, ko je Mesec v teh dveh točkah ali v njihovi neposredni bližini, lahko nastopi Sončni ali pa Lunin mrk. Mesec ima obliko krogle s polmerom
1376.6 km (tj. 0.27 polmera Zemlje) in površino 37.900.000 kv. km (tj. 0.074 površine Zemlje). Njegova masa je komaj 1/81 Zemljine, težnostna sila
pa je na Mesecu 6 krat manjša kot na Zemlji in gravitacijski pospešek znaša 162 cm/s na kv. Kritična hitrost na Mesecu je le 2.4 km/s.
Mesec sam po
sebi je temno telo. Svetlobo sprejema od Sonca in jo difuzno odbija. Ker so izmere meseca v primeri z njegovo razdaljo od Sonca neznatne, lahko rečemo,
da Sončni žarki padajo nanj paralelno, pa zato osvetljujeo le polovico Meseca. Prav tako je Mesec od Zemlje že tako daleč, da z Zemlje vidimo skoraj
polovico njegove površine. Ker zaradi gibanja spreminja velikost osvetljenega površja, ki je obrnjeno proti Zemlji, se spreminja tudi njegova podoba
in tako nastanejo mene ali faze. Že izredno majhna kritična hitrost na Mesecu, teleskopske raziskave njegovega roba in še več njegovih pojavov, je dalo
slutiti, da Mesec nima atmosfere, kar so tudi potrdili prvi astronavti (Armstrong in člani odprave), ki so leta 1969 pristali na Luni.