RIBI (PISCES)
Od 19.februarja do 20. marca
Vladajoči planet: Neptun
Element: voda
Dinamika: nestalen
Barva: morskozelena
Drag kamen: hematit, mesečev kamen
Kovina: platina
Roža: lokvanj
Zelišča in začimbe: mošus, saharin, cikorija
Hrana: solata, melone, kumare, buče, repa
Živali: vodne živali, posebej ribe vseh vrst
Države: Portugalska, puščava Gobi in Sahara
Težavna leta za žensko so: 3, 8, 29
Težavna leta za moškega so: 9 in 34
Srečne številke za Ribe so: 2, 7, 23
Splošni pomen Rib
Riba je v zodiaku zadnji znak, ki se konča pred začetkom pomladi. Je prispodoba notranjega, mračnega sveta, prek katerega, dosežemo najvišje ali najnižje, kar se lahko skriva neodkrito v nas. V astrologiji je to značaj, ki mu manjka vztrajnosti, je zelo dojemljiva in dostopna za vplive. V tem znaku gospodari Jupiter, po svojem odkritju pa zlasti Neptun. Voda je element, ki vse poplavlja, pokriva z odejo pozabe, z gmoto valovanja in smrti. Tu ne poznamo drugega vladarja kot večno vlago, drugo načelo je stalno raztapljanje, spajanje delov v celoto, ki je slična brezkončnemu oceanu. Izročilo prikazuje Ribe kot znak dveh rib, povezanih med seboj, vendar obrnjenih v nasprotno smer. Pod njihovim pokroviteljstvom smo tudi mi del velikega sveta, kot kaplja vode, ki je nevidni del morja. S tem odstranjujemo posamičnost v korist celovitosti, da bi iz niča prešli v večnost, skupnost, celoto. Ta znak ščiti Jupiter, ker razvija, in Neptun, kot simbol razlivanja in spajanja od prvotnega blata do danes. V notranjem svetu Rib so običajne vezi potrgane, oblike zabrisane, vlada dojemljivost, prilagodljivost, prepuščenost čustvenosti, pretiravanju v notranjem dojmljenju. S tem bitje prekoračuje svoje meje, da bi se združilo z nečim, kar ga prekaša, s čimer tudi sama postane del te nedojemljivosti. Ribe se najbolj družijo z Raki, Devicami in Škorpijoni.
Ribi - zgodovinski pomen
Riba je znak vode, elementa, v katerem živi. Tako kot je čista voda, je čista riba in jo zato lahko jedo verniki različnih veroizpovedi na svoje svete dneve.
V nekaterih mitologijah riba nosi na svojem hrbtu svet, drugje pa spet ponazarja stalno kroženje in obnavljanje življenja. Riba je simbol plodnosti in življenja, zaradi svoje izjemne sposobnosti, da se razmnožuje v skoraj neomejenem številu z ikrami.
Ribe ponavadi prikazujejo v rojih, še pogosteje v paru. Riba, skrita v nedosegljivih globinah morja je prispodoba modrosti, preteta s silo neskončnosti morja. Upravlja s plodnostjo, omogoča deževje, vlažnost in nasičenost z vodo.
Riba je glasnik bogov, rešitelj ljudi (spomnimo se samo delfinov), znak odkritja za ribiča, včasih celo oče in mati vseh ljudi in se zato ne sme uživati.
Riba je tudi sreča, če jo ujameš, čeprav je vedno niso smeli vsi uživati (v starem Egiptu noben posvečen velikaš). Tam je bila riba, skrita v zelenem Nilu kot tiho, strah vzbujajoče bitje, predstavnik večnih strašnih dram, ki jih človeško oko ne more dojeti.
Simbolika ribe je razširjena tudi v krščanstvu, zato je tako pogosta na starokrščanskih spomenikih in nagrobnih kamnih. Riba je tu božja hrana, pa tudi simbol krsta. Tudi če sta prikazani dve ribi ali več, sta povezani, kajti Ribe so celota - seveda v svoji osamljenosti.
Znemenite Ribe
Tudi med rojenimi v znamenju tega ozvezdja najdemo celo vrsto pomembnih ljudi različnih poklicev in dejavnosti, pa seveda tudi duhovne in čustvene naravnanosti. Sem spadajo med drugimi Johann Sebastian Bach, še en glasbenik - Frederic Chopin, slikar Honore Daumier, veliki fizik Albert Einstein, slavni vesoljec Jurij Gagarin, "zlati" nemški pesnik Friedrich Hiilderlin, nesmrtni Michelangelo, še en francoski slikar - Auguste Renoir, »pesimistični« nemški filozof Arthur Schopenhauer, madžarski filozof Rudolf Steiner, prikupna filmska igralka Liz Taylor in celo utemeljitelj ZDA George Washington.
Albert Einstein
V življenju zelo radi uporabljamo izrek, da se nam kaka stvar izmuzne iz rok kakor riba. No, za Einsteina tega ne bi mogli reči. Kot matematik je zavrnil teorijo o nedoločnosti in ji nasproti postavil svojo - relativnost. Kot fizik je odkril nekaj, kar se je pozneje pokazalo kot zelo relativno: cepljenje atomskih jeder in razvijanje neslutene energije, ki je omogočilo izdelovanje smrtonosnega orožja (atomske bombe) in odprlo človeku pot v vesolje.
Rodil se je mož 14. marca 1879 v Ulmu. Kar je že bil, opazovati in sklepati je znal. Vedno je iskal enot
nost vsega v naravi, povezavo med posameznimi dogajanji, pa naj se zdi še tako za lase privlečeno. In res je s svojimi dognanji povezal tisto, kar se nam zdi nemogoče (ali ni celo dokazano) - življenje in smrt.
Frederic Chopin
Rodil se je 22. februarja 1810 v Varšavi. Že kot otrok bledikav in slaboten tudi pozneje ni dosti spremenil malone nezanimivega videza, zato pa se je tolikanj bolj razvil njegov glasbeni dar. Stvaritve, ki jih je podaril človeštvu. razodevajo razgibano, krhko duševnost, nagibajočo k romantiki. Rahlo, nežno hrepenenje po nečem, kar je prešlo in se ne more vrniti, a ga tudi ni mogoče pozabiti, veje iz njegovih valčkov, ki jih še danes tako radi poslušamo. Obenem se seveda spominjamo avtorja, ki je na Mallorci zaman iskal telesnega zdravja. In še nečesa ob tem avtorju nikakor ne moremo pogrešati, njegove "Poloneze", ki obuja njegovo hrepenenje po rodni Poljski, tak isto pa tudi ne "Mazurke", ki kaže njegovo povezanost s svetom. Če smo doslej tega glasbenika premalo upoštevali, prisluhnimo kdaj v večernih urah njegovim "Nocturnom". Ob njeh bomo lažje pozabili trdo razbijanje naše vsakdanjosti.
Josip Jurčič
se je rodil revnemu kmetu na Muljavi pri Stični 4. marca 1844. Z žganjarno in branjarijo so si pomagali do komaj zadostnega kosa kruha. Mladi Jurčič bi torej ne šel v šole, če ne bi imel čudovitega deda, ki je otroku pripovedoval domače vaške zgodbe in starše skoraj prisilil, da so ga poslali k teti v ljubljansko šolo. Že v srednješolskih letih mu je trda predla, zato je temu ali onemu bogatinu pomagal pri učenju. Tako je med sedmo in osmo gimnazijo poučeval slovenščino na gradu Kravjaku graščakovo hčer Johano Ottovo in
se - seveda - vanjo zaljubil. Čeprav je bila Nemka, ju je vezalo dovolj iskreno prijateljstvo, ki pa ni moglo premostiti tako velike razlike v gmotnem poloiaju. Zato je odšel - sin revnega kmeta - nazaj v šolo in končal gimnazijo. Podobne poteze so večkrat v življenju označevale njegov značaj. Odšel je na Dunaj, da bi študiral jezikoslovje. Toda preživljal se je lahko le s honorarji, ki jih je dobil za svoja dela predvsem od Slovenskega glasnika. Ko je ta časopis zabredel v težave, je moral Jurčič opustiti študij in posvetil se je časnikarstvu, ki je bilo poslej - z redkimi prekinitvami - njegova služba poleg pisateljskega poklica.
še danes tako radi poslušamo. Obenem se seveda spominjamo avtorja, ki je na Mallorci zaman iskal telesnega zdravja. In še nečesa ob tem avtorju nikakor ne moremo pogrešati, njegove »Poloneze«, ki obuja njegovo hrepenenje po rodni Poljski, takisto pa tudi ne "Namazurke", ki kaže njegovo povezanost s svetom. Če smo doslej tega glasbenika premalo upoštevali, prisluhnimo kdaj v večernih urah njegovim »Nocturnom". Ob njih bomo laže pozabili trdo razbijanje naše vsakdanjosti.
Josip Jurčič
Jurčič je bil namreč že v mladih letih rojen pripovednik, če zanemarimo predvsem dedovo čudovito šolo še v otroštvu, pa Stritarjeve in predvsem Levstikove nasvete in njegov načrt, po katerem je Jurčič napisal prvi slovenski roman Deseti brat in mnoge povesti. Malo pred tridesetim letom se je spet resno zaljubil, a oče izvoljenke v poroko ni privolil, zato je Jurčič ostal samski do svoje smrti v osemintridesetem letu starosti. Spet lahko zapišemo, da smo zaradi revščine, ki je vladala nad veliko večino Slovencev v prejšnjem stoletju, prehitro izgubili najbolj nadarjenega med pripovedniki tistega časa, ki pa ga še danes radi prebirajo številni bralci.
Znamenite slovenske Ribe so še: slikarja Jožef Petkovšek in Ivan Čargo, esejist in literarni teoretik Dušan Pirjevec, pesnik in pisatelj Josip Stritar, pa Vladimir Bartol in še resnično velika pesnika Josip Murn Aleksandrov in Srečko Kosovel. Torej tudi v tem znamenju bolj stopajo v ospredje imena, ki so jim le poredkoma "sijale mile zvezde"· Srečnejše je življenje njihovih ustvarjalnih dosežkov - pesmi, povesti, romanov, slik-saj mnogi živijo med nami že več kot sto let v svojih delih. Tudi toje nemara poseben odtenek sreče za vsakogar, ki čuti v sebi dovolj ustvarjalne moči, da lahko z njo osrečuje sodobnike in zanamce.
