PiArin slovarček
Planetoid (gr.), asteroid, mali planet ;
temno in mrzlo nebesno telo,
nepravilne oblike in neznatnih dimenzij, ki sveti z odbito Sončevo svetlobo, vendar je ta tako slabotna, da ga
moramo videti in fotografirati samo s teleskopom. Planetoidi se po gravitacijskem zakonu gibljejo med Marsom
in Jupitrom po elipsah, ki jim v enem gorišču stoji sonce. Za planetoide vemo šele kakih 160 let; sedaj jih
poznamo že nad 2000; astronomi jih vedno znova odkrivajo dosledno le s fotografskimi posnetki. Da bi jih mogli
razlikovati, jih označujemo z zapovrstnimi števili po približnem kronološkem zaporedju odkritij ter z imeni.
Prvi štirje nosijo imena: 1. Ceres 2. Pallas 3. Juno in 4. Vesta ter so največji, s premeri 200 do 800 km.
Planetarne Meglice (lat. nebulae) ; velikanskih dimenzij,
svetle ali temne mase
kozmičnega plina ali prahu, vidne samo v teleskopu ali fotografskih posnetkih. Nekatere so majhne, pravilno
oblikovane kot krožne ali eliptične ploščice, druge pa so vekikanskih razsežnosti in nepravilnih oblik,
kozmični oblaki. Do kakih 100 let nazaj so po zunanjem videzu razlikovali tri vrste meglic: difuzne (razsute),
planetarske (svitkaste) in spiralne. Šele orjaški daljnogledi so pokazali, da objekti tretje vrste sploh niso
meglice, temveč ogromni in brezmejno oddaljeni zvezdni sistemi, galaksije, ki so podobni naši galaksiji, torej
zunajgalaktični objekti, medtem ko so meglice prve in druge vrste objekti naše galaksije. Skupno število takih
meglic v naši galaksiji ne sega preko 150. Najlepša in najbolj znana planetarska meglica pa je v ozvezdju Lire.
Saturnov kolobar, v vesolju edinstven primer roja
velikanskega števila majhnih satelitovali meteoritov, ki se gibljejo okrog Saturna približno v njegovi ravnini
in po istih zakonih, po katerih obkrožajo Sonce telesa njegovega sistema. Ti majhni sateliti so strnjeni v sorazmerno
tanek a precej širok svitek okrog ekvatorja planeta saturna. Prvi ga je s svojim daljnogledom l.1610 opazil italjanski
astronom in fizik Galileo Galilei, a a šele 45 let pozneje mu je pojasnil obliko danski astronom in fizik Christian
Huygens; njegovo zgradbo, ki jo je kot prvi zaslutil francoski astronom Giovanni Cassini (1675), je razkril šelel. 1857
angleški fizik James Clerc Makswell. Ravnina kolobarja, ki se ujema z ekvatorsko ravnino planeta, ostaja ves čas Saturnovega
gibanja okrog Sonca sama sebi paralelna.
Zemeljski vosek je trdna snov rumene, temnorjave do črne barve
je zmes trdnih ogljikovodikov-alkanov. V naravi ga najdemo na naftnih območjih na Poljskem, v Romuniji, SZ in ZDA. S taljenjem
ozokerita in s koncentrirano žvepleno kislino odstranijo primesi. Očiščeni ozokerit je podoben čebeljemu vosku, imenuje se cerezin.
Z ozokeritom impregnirajo plašče kablov, cerezin pa se rabi kot nadomestek čebeljega voska v kozmetiki in farmaciji.
Zemeljsko jedro, osrednji del zemlje; domnevajo, da je sestavljeno iz snovi
z visoko specifično težo (8 do 12), večji del iz železa, niklja in kobalta. Odtod tudi naziv NIFE in barisfera ali metalosfera.
Hidrosfero sestavlja vsa voda na zemeljskem površju.
Če bi bila razlita
po vsej površini enakomerno, bi pokrivala zemljo 2000m na debelo.
Biosfero imamo lahko tudi za rahel ovoj, saj obsega ves
organski svet,
ki živi na zemeljskem površju in pod površjem ter v vodi in v zraku.
Atmosfera ovija Zemljo in seže okrog 500 km v višino ter
se z Zemljo
vred suče kot njen del. Atmosfero sestavljajo štirje ovoji: 1. Zračni ovoj (višine 11 do 17 km) 2. Stratosfera
(dušična sfera, 11 do 80 km v višino)
3. Vodikova sfera se začenja na višini 75 km in sega do približno 250 km. 4. Geokoronijska sfera pa sega od 250 km
navzgor do 500km.
Hemisfera (gr. polobla), v geografiji izraz za Zemeljsko
poloblo; tako naprimer severna in južna hemisfera, meja med njima je ravnik (ekvator); vzhodna hemisfera (Evropa, Azija,
Afrika in Avstralija) in zahodna hemisfera (Severna in Južna Amerika). Zemljo lahko delimo tudi na kopno in vodno
hemisfero.
Polarna kapica je majhna, zaokrožena, izrazito bela ploskev
(od 20 stop. do 25 stop.) z nestalno površino okrog Marsovih polov. Kot je videti, ne gre za snežno in ledeno odejo temveč za
nekoliko centimetrov debelo plast ledenih kristalov ali ivja. Kadar je na Marsu zima, sta kapici večji, poleti pa sta manjši in
včasih celo izgineta.
Elongacija (lat.) podaljšanje, raztezanje; oddaljenost. V astronomiji:
kot, ki ga sestavljata zorna žarka, usmerjena proti Soncu in planetu (ali tudi proti planetu in njegovemu satelitu). Ta kot se
neprestano spreminja, a za bolj oddaljene planete se spreminja le med določenima mejama (gl. Venera in Merkur). V fiziki: linearna ali
kotna razdalja telesa od ravnotežnega položaja. Če telo obesimo na krožno spiralo, ga potegnemo iz ravnoteženega položaja in sprostimo,
niha v premici gor in dol ter ima pri tem v vsakem trenutku drugačno razdaljo od ravnotežne (začetne) lege, torej drugačno elongacijo.
Vrvica nihala, ki niha sem ter tja, oklepa z ravnotežmo lego vsak trenutek drugačen kot; največji odklonski kot se imenuje amplituda.
Fotosfera (tj. svetla krogla) je ok. 400 km debela plast s povprečno tamperaturo,
katero neposredno opazujemo kot povšje Sončne krogle. Od nje prejemamo svetlobo in toploto. Na njej opazujemo pege, fakule in fakularna polja.
Kromosfera, neposredno nad fotosfero je spodnja plast kromosfere, ki je debela 600-800 km in se
imenuje rotacijska plast. Nad njo se razprostirata dve mnogo višji plasti, ki ju lahko vidimo s
prostim očesom samo ob popolnih Sončnih mrkih, sicer pa le s posebnimi aparaturami. Spodnja plast je kromosfera (živopisna krogla), skozi katero se prebijajo
Sončne protuberance Ter gornja plast korona (venec), katere delci se širijo nad 1,5 mil. km okrog sončne oble.
Apogej (gr.apogaion), največja oddaljenost, ki jo utegne imeti Mesec ali neki satelit na svoji poti (orbiti)
okrog planeta; npr. najbolj oddaljena lega Meseca od Zemlje; lahko tudi največja razdalja Sonca od Zemlje, ko je ta v afelu.
Perigej (gr.), je tista točka na geocentričnem tiru Meseca, ko je le-ta Zelji najbližje.
Heliocentričen (gr.), kar sodi k središču Sonca ali pa se nanj nanaša.