VODNAR (AQUARIUS)
Od 21. januarja do 18. februarja
Vladajoči planet: Uran (v srednjem veku Saturn)
Element: zrak
Dinamika: stalni
Barva: tirkizna
Drag kamen: akvamarin
Kovina: aluminij
Roža: orhideja, trobentica
Drevo: sadna drevesa nasploh
Zelišča in začimbe: vse, ki imajo oster ali nenavaden okus
Hrana: obstojna hrana (suhi izdelki) in tista, ki jo lahko damo zamrzniti
Živali: velike ptice, ki lahko dolgo letijo
Države: ZSSR, Švedska
Težavna leta za žensko so: 26
Težavna leta za moškega so: 26
Srečne številke za Vodnarja so: 6 in 9
Srečni dnevi za Vodnarja so: petek in nedelja
Splošne značilnosti Vodnarja
V sredini zimskega trimesečja se nahaja znak Vodnarja, ki ponazarja bratstvo, sodelovanje, odrekanje posvetnemu in skupinsko solidarnost.
Njegov starodavni vladar je planet Saturn, ki mu nekateri dodajajo še novoodkriti Uran.
Vodnar je plemenit lik, običajno starca pa tudi mladeniča, ki nosi in pretaka amforo vode.
Vendar curek teče prosto v zraku, v sebi ima dvojnost, težo prazačetka - vode in igrivost zraka. To nas spominja na zračne oceane, ki nas ovijajo s svojimi valovi. Zato je to zračni znak s prizvokom vode, bolj prispodoba duševne kot telesne hrane.
Zrak Dvojčkov ponazarja gibanje duha, zrak Tehtnice dogovor srca, zrak Vodnarja pa nas preseli v svet duhovnih sorodnosti, ki iz nas tvorijo človeška bitja.
Ta znak je v zvezi s Saturnom, ker ta planet razbija okove telesnega in nas napoti v smer odrekanja. Uran pa mu dodaja nebesni ogenj, ki se pretvarja v ustvarjalno nadmoč. Osnovno tkivo tega znaka je tekoče, lahno, hlapljivo, prozorno, skorajda nadzemeljsko. Ima dar ravnodušnosti nasproti sebi, združen z vedrino, človečnostjo in prijateljstvom.
Seveda pa obstoji tudi uranski Vodnar, z vsem prvinskim ognjem v sebi, glasnik novega, napredka in pustolovščin.
Vodnar - zgodovinski pomen
Vodnar je prispodoba stalnega pretakanja, kroženja vode. Voda pa je izvor življenja, simbol očiščevanja in obnavljanja. Voda vsebuje vse, je neskončna, daje možnost, da se vanjo potopiš in iz te nedojemljive celote vrneš na zemljo, v svet, da se ponovno rodiš. Voda in Vodnar se ujemata s hladom, s črno barvo, temo prazačetka. V njej je zato večni mir, ki ga vsebuje tudi v gibanju. Če se pojavi voda v pustinji, je osvežitev in skoraj čudež, človek, ki napoji žejne z vodo, pa je prispodoba obvladane sile v službi človeštva, zadovoljitev večne žeje, ki jo prinesemo na svet. Sveti vrelci so igrali veliko vlogo v antični Grčiji in Rimu, ob njih so se zbrali pobožni in zamaknjenci, tam so prerokinje izrekle svoje reke ob žuborenju studencev. Vendar voda lahko tudi podivja pobesni kar pričajo legende o vesoljnih potopih, ki se razprostirajo od Majev (Popol Vuh), preko polinezijskih otokov, Kitajcev do prvega epa o tem, slavnega Gilgameša (ta pesnitev oziroma tisti njen del, kjer nastopa pra Noe - Ut-Napištim je verjetno izvor židovske in tudi biblijske zgodbe o potopu). Vendar voda je usmiljena. Čeprav čista voda - dež, povzroči prek umazane (morje) pomor, še vedno dovoli ostankom človeštva, da se ponovno razmnožijo. Voda je tako dvojni simbol, površina, po kateri blodimo, in podvodni tokovi, ki nas v resnici vodijo.
Znameniti Vodnarji
Vodnarji in Vodnarke so bili med drugimi Bertolt Brecht (dovolj ga poznamo, da ga ni treba posebej označevati pri nastevanju), igralec James Dean, veliki nemški pesnik Friedrich Goethe, dirigent Wilhelm Furtwangler, nemški ministrski predsednik Theodor Heuss, znameniti psiholog Alfred Adler, glasbenik Felix Mendelsohn, nepozabni Wolfgang Amadeus Mozart, slovita ameriška filmska igralka Kim Novak, predsednik ZDA Franklin D. Roosevelt, pisec fantastičnih romanov Jules Verne in kdo ve, kdo še.
Bertolt Brecht
Življenjska pot Berta Brechta se zdi marsikomu nenavadna. Rodil se je 10. februarja 1898 bogatemu industrialcu v Augsburgu, toda že v detinstvu je začel kazati nenavadno zanimanje za majhne, revne in drugače nesrečne ljudi. To njegovo nagnjenje se je z leti bolj in bolj spreminjalo v odpor, pridružil se je nemškim revolucionarjem. Način njegovega delovanja je postala
literatura, dramatika in poezija. Gospod Puntila, Beraška opera, Sveta Ivana iz klavnice, Kavkaški krog s kredo, če naštejemo samo nekaj njegovih najbolj znanih del, so predvsem izrazite satire, ki od cinizma prehajajo v karikiranje in obešenjaški humor, vsa pa kažejo slednjič tudi življenjski optimizem: Svet bi lahko bil dober, če bi bili dobri ljudje, a ker niso (delo Dobri človek iz Sečuana), se je treba potegovati in tudi žrtvovati, da bi se razmere spremenile. No, Brecht sam je skusil, kaj pomeni takšno žrtvovanje, ko je prebil petnajst let v izgnanstvu. Kaj mu je bilo kot sinu bogatega očeta tega treba? Pravijo, da se človekova usoda začenja v njegovih prednikih in da jo začrtujejo zvezde.
Kim Novak
Med Vodnarkami smo za ta pregled izbrali slovečo ameriško igralko Kim Novak. Rodila se je 13. februarja 1933 v Chicagu. Ozvezdje, v znamenju katerega se je rodila, ji je določilo drugačno zunanjo in notranjo podobo kot drugim slavnim ženskam, ki smo jih radi gledali na filmskih platnih in jih po zaslugi kinotek še vedno. Drugačna je kot kakšna Marilyn Monroe, ki so jo krstili za »vročo blondinko«, drugačna kot izrazita seksapilka Gina Lollobrigida ali pa Ava Gardner, drugačna kot samozavestna Marlene Dietrich. Kim je preprosto ženska, ki moškega prevzame, da si misli: s tako bi se dalo živeti. Čedna je, prikupna, naravna, topla. Filmi Šah-mat, Piknik, Vertigo ji morda niso prav ležali, zato pa se je popolnoma indentificirala v "Paulu Joeyu" in morda še bolj v »Moškem z zlato roko« - ženska, ki se zna tudi žrtvovati.
Oton Župančič
se je rodil 23. januarja 1878 in umrl - star dobrih 71 let, kar je - v primerjavi z njegovimi tremi prijatelji Kettejem, Murnom in Cankarjem - zelo lepa starost, saj katerakoli druga dva skupaj nista doživela toliko let. In morda prav zato tudi ne - že za življenja - takih časti kakor Župančič, ki je prejel vsa priznanja, in bil tudi poslanec in član slovenske "vlade" po drugi svetovni vojni. Starejši Slovenci se nemara še spominjajo veličastnega pogreba, ki ga je velikemu pesniku priredila Ljubljana in vsa Slovenija. Tudi to dejstvo pove, da je bil Župančič resnično bogat ustvarjalec. Govori pa tudi o tem, da so mu bile zvezde - bolj kot drugim članom slovenske moderne - naklonjene od rojstva do smrti. Njegovo življenje se je začelo v bogati belokranjski druiini, ki se je iz Vinice preselila v Dragatuš, od tam pa v Ljubljano. Od deda po materini strani navzdol je resda bogastvo počasi usihalo, a Oton vseeno ni nikoli živel v taki revščini kot drugi trije ptički iz istega gnezda. V Ljubljani je maturiral na klasični gimnaziji, potlej je diplomiral na filozofski fakulteti na Dunaju. Le nekaj mesecev je poučeval zgodovino in zemljepis na klasični gimnaziji in že je odšel za več let v Pariz, kjer je veliko bral in študiral, hkrati pa se gibal v uglednih, zlasti literarnih krogih. Ko se je vrnil v Ljubljano, je zasedel - po Aškerčevi smrti - mesto arhivarja. Bil je tudi dramaturg in urednik, predvsem pa je pisal pesmi, drame in eseje. Poleg tega je prevedel več knjig, predvsem gledališka dela, ki jih še danes igrajo po njegovih prevodih. Še vedno ga priznavamo tudi kot največjega pesnika otroške lirike. Bil je med prvimi rednimi člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti, pa tudi sicer zelo spoštovana osebnost in celo med zavistneži visoko cenjena avtoriteta. In prav je tako, saj smo z njim dobili po Prešernu spet resnično velikega in vsestranskega pesnika.
V znamenju Vodnarja so se rodili še naslednji veliki Slovenci: pesnik Valentin Vodnik, pisatelja Jakob Aleševec in Franc Saleški Finžgar, Prešernov prijatelj in v marsičem tudi učitelj Matija Čop, literarna zgodovinarka Marja Boršnik, esejist in kritik Bojan Štih, slikar Gojmir Anton Kos in velikan slovenske arhitekture Jože Plečnik.
